animacija.gif
ZDRUŽENJE KRŠČANSKIH POSLOVNEŽEV SLOVENIJE

Milanu Matosu, članu ZKPS, v slovo

Milan Matos

Foto: Osebni arhiv

Milan Knep

Milanu Matosu v spomin!

Spoznal sem ga v prvih letih po osamosvojitvi. Najbolj me je začudilo, kako lahko prepričan kristjan, ki svoje vere ne skriva, vodi tako imenitno in uspešno podjetje, kot je Mladinska knjiga. Odgovor sem našel v spoznanju, da je bil g. Matos profesionalec od nog do glave, izjemen poznavalec področja, na katerem je deloval, neustrašen pogajalec in vizionar, ki je imel nenehno v mislih rast, razvoj in modernizacijo ustanove, ki jo je vodil.

V letih tranzicije, ko so nekdanji vodilni partijski kadri, povezani v zbor združenega dela, s tujim denarjem, s tranzicijsko mrežo pravne, sodne in izvršne oblasti, privatizirali narodno bogastvo, je g. Matos bojeval srdit boj s t. i. drznimi znanilci sprememb (dzs), tajkuni, ki so privatizirali DZS, Državno založbo Slovenije. Ti mrhovinarji so uživali brezpogojno podporo izvršne oblasti, kar sem videl tako rekoč iz prve roke; službeno, kot duhovni in operativni voditelj več katoliških mladinskih laiških organizacij, sem bil nehote v njihovi bližini. Na TVO SLO sem vsaj nekoliko spremljal diskusije med g. Matosom in tistimi, ki so se v devetdesetih še vedno imeli za avantgardo, ki ji a priori pripada vsa družbena in državna lastnina. Ne da bi komu kaj rekel, sem se bal, da bo ta boj plačal s svojo krvjo, s svojim zdravjem. Nimam neposrednih informacij, ali je imela njegova bolezen res korenine v tem, kar opisujem, a če skladam delčke njegove zgodbe, verjetno moje sklepanje ni brez utemeljitve.

Nekega dne sem odkril, da je gospa Silva njegova žena, in še pozneje, da je psihologinja. Po tem odkritju sem jo nekoč povabil v Moste, kjer sem bil župnik, da je nagovorila starše veroučencev. Vsakomur, ki ju je poznal, sta bila vzorec uspešnega krščanskega zakona. To seveda ni samoumevno. Vsak zakon, ki tako uspe, kot je njun, je čudež, odsev milostnega sovpadanja Božjega delovanja in človeškega prizadevanja. Spomnim se, da sem bil nekoč njun gost. Ker smo sedeli na njunem vrtu, na lepo negovani travi pred hišo, sklepam, da je moralo biti enkrat v začetku poletja, pred nekaj več kot desetimi leti. V spominu imam tudi njunega sina, poročenega z Matejo, ki je bila v devetdesetih letih zelo aktivna članica Združenja katoliških študentov. Iz spomina mi uhajajo še drugi njuni družinski člani, a če bi jih srečal, bi priklical v zavest marsikaj, kar je žal stopilo v ozadje.

Gospoda Milana sem srečeval na mnogih srečanjih in predavanjih. Imel je karizmo, da je s svojo prijaznostjo hitro navezoval stike in si tako ustvaril široko mrežo prijateljev in znancev. Zlasti na televiziji sem ga večkrat opazil med odgovornimi člani NSi. Gotovo je bil dragocen, saj se je na gospodarjenje zelo dobro spoznal.

Čeprav sem vedel, da njegovo zdravje ni najbolj trdno, me je vest o njegovi smrti zelo presenetila. Človeško gledano je odšel prezgodaj; a ne le za njegovo ženo in družine svojih otrok, temveč za ves slovenski katoliški laiški prostor. Na mestu, kjer je deloval, je nenadomestljiv. V mojih molitvah ne bo pozabljen.

Ljubljana, 31. 12. 2020

 

Ivan Kapetanović

Dragi Milan!

Pišem ti na mojemu materinjem jeziku, i za to postoje dva važna razloga. Prvi je što mislim da ću se dublje i s većom toplinom sjetiti naših prvih kontakata, kada smo sanjali nezavisnu i samostalnu Sloveniju. Sloveniju izgrađenu na kršćanskim vrijednostima i načelima socijalnog nauka Crkve. Gradili smo prvu izvornu kršćansku stranku SKD. Vjerovali u nju ulažući sve svoje snage, da ostane vrijedna poštovanja svakog vjernika. Bili smo u prvim redovima osnivanja Združenja slovenskih kršćanskih poduzetnika. Vjerovali smo da će doći poštena privatizacija. Sjećam se tvoga sjaja u očima i strasti u govoru kada si govorio o poštenoj raspodjeli društvene imovine. Mogao bih napisati cijelu knjigu o tom vremenu i sigurno ne bi u njoj stale sve tvoje ideje. Vjerovatno si se i ti pred tvojim odlaskom pred Gospodina rado sjetio tih trenutaka. On te je pozvao k sebi i vjerujem, da si sada u Njegovoj blizini. Već jedno vrijeme sam znao da si ozbiljno bolestan i da ćeš uskoro pred Gospodina položiti cijeli svoj ovozemaljski život, pa sam na mojemu zadnjem Caminu molio za sve moje prijatelje, a ti si bio moj prijatelj. Molio sam Gospodina, da ti bude milostiv i da tvoja dobra dijela prevagaju nad slabostima.

Nadam se i vjerujem, da ćemo se zagrliti, kada dođe trenutak polaganja mojih računa pred Gospodinom.

Tvoj prijatelj Ivan Kapetanović

 

Alenka in Niko Javornik

Večkrat smo imeli priložnost srečati se z zakoncema Matos. Vedno sta bila skupaj in tako dajala zgled globoke povezanosti in resnične podpore drug drugemu. Vsako njuno misel sta izrazila s skupnim razmislekom in tako bogatila sogovornike. Čutili smo njuno medsebojno spoštovanje in hkrati veliko zavzetost, da njuna skupna pričevanja delajo svet lepši in boljši.

 

Janez Gril

V soboto, 2. 1.2021 sem prišel pokropit pokojnega Milana Matosa na pokopališče v Sostrem in se od njega poslovil. Domačim sem izrekel sožalje tudi v imenu ZKPS. V soboto zvečer sem za pokojnega Milana imel sv. mašo v stolnici v NM.

 

Drago Rudel - predsednik ZKPS

Milan je postal član Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije (ZKPS) leta 2008, po tem, ko me je kot predsednika ZKPS prek skupnega prijatelja, Marka Rusa, povabil na pogovor na Mladinsko knjigo - Založništvo, kjer je bil direktor. Ne vem, kako sem takrat predstavil združenje, vendar se je Milan odločil, da postane naš član. Skupaj z ženo Silvo se je udeleževal skoraj vseh dogodkov združenja in s tem podpiral naše delo. Če se katerega ni mogel udeležiti, se ja za odsotnost vedno opravičil. Večkrat je osebno sodeloval, bodisi kot predavatelj, ali molivec na naših duhovnih srečanjih. S tem mi je osebno dajal podporo pri vodenju združenja. Milan, hvala ti za tvoj prispevek združenju in za tvojo podporo.

Z ženo Silvo sta bila zelo aktivna tako v civilni družbi kot laika v različnih cerkvenih občestvih. Prvič sva ju z ženo Bredo srečala na duhovnih vajah za zakonce na Mirnu pri Gorici, tam nekje leta 1986. Že to prvo srečanje nas je povezalo tudi kot osebne prijatelje, čeprav se kasneje nismo veliko družili. Iskra dobrega razumevanja pa je preskočila tudi med našima sinovoma.

Silva in Milan sta tudi člana prve od zakonskih skupin Najina pot, kjer sta utrjevala svoj zakon. Svoje izkušnje sta mnogokrat delila mlajšim zakoncem. Tudi z ženo Bredo sva bila člana ene teh skupin, zato sva ju kot »soborca« za ohranitev zakona vedno videla kot zakonski par, ki naju je opogumljal s svojim lepim zakonskim odnosom.

 

OBJAVE DRUGIH

Tednik Družina je o Milanu objavil dva članka:

Umrl Milan Matos (1945 – 2020) avtorja Janeza Porente, ki je dostopen na naslovu:

https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/umrl-milan-matos-1945-%E2%80%93-2020?Open

 

Drugi članek In memoriam Milan Matos (1945–2020) avtorja Andreja Šegule v celoti povzemamo po tedniku Družina št.1, 3.1.2021 str.20.

Milan Matos, portret

Foto: Osebni arhiv

Na božični dan se je v večnosti ob sveti družini in svetnikih razveselil Jezusa tudi naš predragi duhovni oče Milan Matos (1945–2020). Doživel je svoj drugi rojstni dan za večnost. Ko zapišem »duhovni oče«, zapišem to z vso hvaležnostjo do velikega človeka kot Slovenec in tudi na podlagi najinih srečanj.

Njegovo življenje so bile knjige, zgodbe. Bil je spreten, inovativen založnik, direktor Mladinske knjige. V slovenske domove je prinesel več kot 20 milijonov knjig, poznamo ga po knjižnem klubu Svet knjige, ki ga je zasnoval, odraščali smo ob zbirki Zlata knjiga, ob rdečih hrbtih Naše besede, Slovenskem velikem leksikonu, Enciklopediji Slovenije ... Za vse to je bil večkrat nagrajen, tudi s častnim znakom svobode Republike Slovenije, priznanjem revije Manager za področje menedžmenta, Schwentnerjevo nagrado za področje založništva in mnogimi drugimi.

Politično-ekonomsko je bil naklonjen socialno-tržnemu sistemu, zavedal se je pomanjkljivosti nenehnega proizvajanja, bil je za enake možnosti vseh ljudi. Kristjan, bister mislec, z močno izraženo etično, moralno držo. Vsakogar je vzel osebno, vedno ga je zanimalo mnenje drugih, vseh 500 zaposlenih na službenih zabavah je poznal po imenu. Rad in nenehno je pridobival nova poznanstva, znanja. »Kakšni so še potenciali v nas, kaj vse bi se še lahko naučili!« je dejal. Še zlasti poglobljeno in obširno je bilo njegovo poznavanje vodenja. Do zadnjega je ostal aktiven in angažiran, med drugim v gospodarskem forumu Nove Slovenije in v Združenju krščanskih poslovnežev Slovenije.

Želim izpostaviti njegovo pravičnost, pokončnost, njegov mili, a odločni značaj. Spoznal sem ga v župniji Sostro, bil je naš dobrotnik, podpiral je misijonarsko delo, se vključeval v delovanje župnije, delo biblične skupine obogatil s svojimi izvirnimi razmišljanji. Skupaj smo romali v Assisi, večkrat sem bil povabljen v njihov družinski krog, v njihov raj na Pokljuki. Dan po njegovi smrti smo se zbrali ob molitvi zanj in z njim. Za uvod v molitev smo izbrali zanj tako značilne besede, iz Uvoda v lani izdano knjigo Hiša velikih zgodb: »Gledam nazaj in vse bolj sem danes hvaležen za vse. Za vse zgodbe, ki sem jih doživljal, bolj in manj lepe, ene in druge, vse so pomembne. Vse so čudoviti splet človeških usod, hrepenenj, prizadevanj, človeških strasti, učenja, zmot, iskanja, povezovanja, druženja ter veselja zmag in porazov.«

In tak je bil naš Milan, naš s poudarkom, človek, ob katerem smo spoznavali pravo avtoriteto, pravično avtoriteto, prijatelja, učitelja, duhovnega očeta, od katerega se bomo radi učili še naprej, kot Slovencu pa je bilo to poznavanje nekoga, ki je pomagal knjigam, da so te pomagale nam, nas učile, zabavale, nam odpirale oči. Ob njih smo lahko brali v maternem, slovenskem jeziku. Radi smo ga imeli tudi zaradi njegove duhovitosti, gibki duh pa ga do zadnjega ni zapustil. Bil je dober oče prijetne družine, ki je bila vedno odprta, kjer smo bili vedno lepo sprejeti, kjer smo se dobro počutili. Bil je prekrasen mož dragi Silvi, oče štirim otrokom, dedek, prijatelj. Vsem, ki se zavedamo, kaj smo zemeljsko izgubili, želim, da se zavedamo tudi Milanovega večnega žara.

Večnost bo podčrtala in izostrila njegove ideje, delo, knjigo Hiša velikih zgodb, slavila bo srce in dušo enega tistih »tihih«, velikih očetov naroda. Naj zaključim, dragi Milan, kar s tvojimi besedami slovesa: »Hvaležen sem za to življenjsko priložnost – delati in živeti s knjigo. Verjamem vanjo. Delo z njo ni bilo lahko, toda knjiga je obogatila moje življenje in upam, da prek mojega dela še marsikatero drugo.« Hvaležni smo za čas, ki smo ga preživeli s tabo, za tvojo zapuščino, spočij si in počivaj v miru.

Matos Milan, slikar Bartolj Jože

Milan Matos (avtor: Jože Bartolj)